Zgodovina

„Najstarejše omenjene maske na Slovenskem“

Tako kot druge izvirne pustne maske po svetu in na Slovenskem, tudi škoromati izvirajo iz  pred krščanskih, poganskih časov, zato ni mogoče določiti njihove starosti. Zatrdno lahko le domnevamo, da so maske škoromatov naslednice mask, ki so jih naši daljni predhodniki ali prebivalci teh prostorov uporabljali v obredih, s katerimi so si skušali zagotoviti naklonjenost narave ter se oddolžiti svojim prednikom. Nekatere maske škoromatov so pri tem ohranile dosti značilnosti prvotne podobe, druge pa so se skozi stoletja burne zgodovine in raznih vplivov korenito spreminjale. Za vsemi pa se še danes skriva poseben, globlji pomen, ki ga celo domačini povečini ne poznajo več.

V pisnih virih se po doslej znanih podatkih škoromatovo ime prvič pojavi že v prvi polovici 14. stoletja. 12. februarja 1340 je namreč mestni magistrat v furlanskem mestu Čedad (danes Cividale del Friuli v Italiji) objavil prepoved, po kateri se brez dovoljenja gestalda in mestnega sveta nihče ni smel na ulicah pokazati v obleki škoromata – »in habitu scaramatte«. Ime se je v pisnih virih drugič pojavilo 82 let kasneje, februarja 1422, zapisano kot »sgaravatte«. Zaradi teh dveh zapisov veljajo škoromati danes za prve in najstarejše omenjene maske na Slovenskem. In čeprav so Brkini (hribovita pokrajina med Krasom, Istro in Kvarnerjem) od mesta prve omembe škoromata oddaljeni približno sto kilometrov, so škoromati v Brkinih najmanj 700 let v istem prostoru ohranili tako ime mask kot tudi sam obred pustovanja.

 

Škoromati so bili nekoč razširjeni po vseh brkinskih vaseh, v strokovni literaturi in v ljudskem prepričanju pa prav vas Hrušica velja kot nekakšna neuradna zibelka škoromatije. Prvi novejši zapisi o brkinskih škoromatih namreč opisujejo prav hrušiške škoromate in uporabljajo imena posameznih mask, ki jih še danes poznajo le v Hrušici. Prvi tak zapis najdemo v knjigi Od morja do Triglava (1953), brkinske škoromate pa je leta 1962 opisal  tudi sodelavec Slovenskega etnografskega muzeja. Za samo zgodovino hrušiških škoromatov so najbolj pomembni zapisi priznanega slovenskega etnologa dr. Nika Kureta in še posebno njegova knjiga Maske slovenskih pokrajin (1984). V njej je podrobno v sliki in besedi opisal škoromate iz Hrušice in za posamezne maske uporabil hrušiške izraze, ki so se tako uveljavili tudi v strokovni literaturi. Za njegov podrobni opis hrušiških škoromatov je zaslužen predvsem Branko Mahne, glasbeni učitelj, doma iz Hrušice, ki je po Kuretovem naročilu leta 1963 napisal poročilo o škoromatih, kakršne je še sam doživljal pred drugo svetovno vojno.
 

Prelomnica za sloves hrušiških škoromatov se je zgodila leta 1965, ko so prvič zapustili Brkine in se predstavili na karnevalu na Ptuju. Po dogovoru z Nikom Kuretom so takrat tudi prodali nekaj mask, od katerih je ena končala celo v evropskem muzeju mask v Binchu v Belgiji. Kljub številnim strokovnjakom, ki so si hodili ogledovat škoromate v Hrušico, pa nihče od njih domačinom ni pomagal pri ohranjanju ali nadgrajevanju dediščine in tako je običaj do začetka 90. let počasi zamiral, vendar nikoli povsem zamrl. Na pobudo domačinov so se hrušiški škoromati leta 1993 organizirali v sodobno etnološko skupino in začeli sami po svojih močeh strokovno ter sistematično skrbeti za ohranjanje starodavnega običaja.

 

Izvor imena

"Škoromat-starodavni vojak in nočni stražar"

Čeprav so domačini iz besede škoromat izpeljali vrsto drugih besed in jo v raznih oblikah  uporabljajo še danes, je sama beseda brez strokovne razlage popolnoma nerazumljiva. Z njenim izvorom in pomenom si je belilo glave že več strokovnjakov, vendar pa še vedno ne moremo z gotovostjo reči, katera razlaga je prava.


Prvi, ki je skušal razvozlati pomen tega imena, je bil italijanski folklorist istrskega rodu Giuseppe  Vidossi (1878-1956) . Za njegov izvor je ponudil dve možni besedi. Po prvi naj bi škoromat izviral iz besede scaraguaita, ki izhaja iz staronemškega skarwahta, kar pomeni ljudska straža. Iz staronemške besede lahko izluščimo koren scara, iz katerega naj bi izvirale italijanska beseda squadra, francoska escadre in sodobna nemška beseda Schar. Vsi ti izrazi označujejo vojaško enoto. Po drugi razlagi naj bi škoromat nastal iz besede scaramancum, ki je v zgodnjem srednjem veku pomenila širok črn vojaški plašč ali ogrinjalo. Obe razlagi dobita smiseln pomen ob dejstvu, da so bili v zgodnjem srednjem veku vojaki ljudske straže res ogrnjeni v široke črne plašče, ki so bili v pustnem času kot nalašč za preprosto zakrivanje. Ker pa so bili široki plašči izredno prikladni tudi za skrivanje orožja, so se oblasti bale hudodelcev, upornikov ali celo političnih oporečnikov, ki bi maskiranje utegnili izkoristiti za nečedna dejanja. Zato so si na vso moč trudili prepovedati oblačenje v masko scaramatta.

 

Po domnevi slovenskega etnologa dr. Nika Kureta (1906-1995) je furlanski izraz scaramatte prišel v Brkine po letu 1228, v času oglejskega gospostva, ko so bili Brkini mejno območje med oglejskimi patriarhi in Goriškimi grofi. Domačini naj bi tako spoznali lik scaramatta, od njega prevzeli najprej podobo, nato pa še ime za vse maske. Škoromat tako po Kuretovi razlagi izhaja iz nemške besede scharwachter oziroma nočni čuvaj. Po njegovi razlagi je danes edini pravi škoromat škopiti, ki je ogrnjen v širok, črn plašč, za pasom pa ima pripet zvonček in svetilko, kar naj bi pričalo o njegovem stražarskem poreklu.

 

O izvoru besede škoromat se je v zadnjem času pojavila nova, bistveno bolj preprosta razlaga. Slovenska jezikoslovka dr. Metka Furlan (1955) namreč pravi, da gre lahko pri besedi scaramatta za premestitev črk (metateza) znotraj besede mascaratta. Če namreč prvi dve črki besede mascaratta postavimo pred zadnji zlog besede, dobimo besedo scaramatta. Premestitev črk v besedi mascaratta bi se lahko zgodila spontano ali pa celo načrtno, da bi se izognili omembi besede mascaratta, ki bi bila lahko v tistih časih bogokletna, če ne celo uradno prepovedana.

 

Škoromatija

"Ponos fantov in ponos domačinov"

V splošni zavesti domačinov se je škoromatija uveljavila kot eden največjih praznikov v vasi. Čeprav je sam običaj danes bistveno krajši, kot je bil v preteklosti, in se sodelujoči nanj lažje pripravijo, je škoromatija še vedno ohranila svojo čarobnost in skrivnostnost, da jo sodelujoči dojemajo kot častno dolžnost, ostali domačini pa kot ponos svojega kraja. Tako kot včasih se škoromatija še danes začne dan po božiču, 26. decembra, na god sv. Štefana. Takrat se zberejo fantje in možje, se okvirno dogovorijo, kako bo potekala bližajoča se škoromatija, in si razdelijo vloge. Dogovorijo se, kdo si bo pripravil kostum za katero masko. Pred prvim oblačenjem kostumov in mask se sodelujoči ponavadi dobijo še enkrat, nato pa določijo dogodke in dejavnosti, ki se jih bodo škoromati udeležili. Najpomembnejši med njimi je seveda poberija, za katero si škoromati že vrsto let rezervirajo pustno soboto. Včasih so pobirali darove po okoliških vaseh ves teden pred pustom in so bili tudi po več kot teden dni zdoma, v domači vasi pa so pobirali darove prav na pustni torek. Zaradi obveznosti sodobnega življenja danes seveda to ni več mogoče, zato so posamezna dogajanja osredotočena na dneve ob koncu tedna. Hrušiški škoromati se ponavadi udeležijo enega predpustnega karnevala, karnevala na pustno nedeljo, manjša skupina pa se ponavadi predstavi v kakšnem izmed slovenskih mest tudi na pustni torek. Glavni dogodek vsakoletne škoromatije ostaja poberija, ko škoromati razgrajajo in veseljačijo po domači vasi.


Škoromati iz Hrušice opravijo poberijo na pustno soboto, ko se zgodaj dopoldne zberejo sredi vasi in v povorki obhodijo vas do najbolj oddaljenih hiš, kjer se od glavne skupine ločijo poberini in začnejo pobirati darove od hiše do hiše. Tudi pri darovih se že pozna sodobni čas, saj so včasih pobirali predvsem klobase, panceto, špeh, jajca in druge dobrote, danes pa številni darujejo kar denar. Za razliko od drugih škoromatov morajo biti poberini, ki edini vstopajo v hiše, odkritih obrazov, da domačini vidijo, koga spuščajo v hišo. Darove ponavadi prejmejo od gospodinje, se zanje domačim zahvalijo, jim zaželijo dobro letino, sreče in zdravja v prihajajočem letu ter jih povabijo na skupno večerjo ob koncu poberije. Ostali škoromati se medtem raztepejo po vasi, se ustavijo v vaških gostilnah, pred hišami, kjer jih čakajo z obloženimi mizami in povsod pojejo, godejo, veseljačijo in uganjajo razne norčije. Škoromatija je namreč priložnost, ko lahko fantje in možje nekoliko zrahljajo svoje vajeti, se prepustijo veselju in ušpičijo marsikaj, česar si brez maske nikoli ne bi upali. Še ne v tako oddaljeni preteklosti so bili škoromati pravi strah in trepet vaških otrok in neporočenih deklet, ki jih je škopiti lovil s kleščami, škoromati z zvonci pa so jih po obrazu mazali s sajami. V pustnem času so brez jeze domačinov dovoljeni razne vragolije in celo ekscesi.
Sodobni čas se seveda odraža tudi v današnji škoromatiji, vendar pa se škoromati iz Hrušice trudijo, da bi običaj ohranili vsaj približno tak, kakršnega so jim zapustili njihovi očetje in stari očetje. Prihod turistov v vas, ki si hodijo ogledovat običaj, sili škoromate v organizirano povorko, medtem ko so se škoromati še pred 20 leti dobesedno raztepli po vasi. Organizirana povorka je tako postala že del tradicije, na katero so navajeni tudi domačini. Vabila na razne karnevale v druge kraje in celo v tujino omogočajo škoromatom, da utrdijo svoj sloves, da postanejo prepoznavni v širšem prostoru in tako lažje ohranjajo običaj pri življenju. Pomanjkanje mladine v vasi je prisililo hrušiške škoromate, da so medse sprejeli tudi poročene moške, kar je bilo še pred 20 leti skoraj nepredstavljivo. So pa hrušiški škoromati eni redkih, če ne celo edini, ki v svoje vrste ne pripustijo žensk. Tako kot pri večini drugih tradicionalnih mask se tudi pri škoromatih dekleta niso smela nikoli oblačiti v kostume škoromatov, in v Hrušici se tega pravila še danes strogo držijo.

 

Hrušiški škoromati na sodobne izzive odgovarjajo s preudarno skrbjo za ohranitev čim bolj izvirnega običaja in prikaza škoromatov v vsej lepoti. Škoromatov že stoletja ni uničila ne cerkev, ki jih je vedno preganjala, ne razne tuje oblasti, ki so v običaju videle pripadnost slovenstvu, ne režim po drugi svetovni vojni, ki je običaj razumel kot ostanek primitivnosti domačinov. K sreči je običaj preživel tudi v hitrem tempu sodobnega življenja in pravzaprav med seboj še bolj povezal domačine, ki že stoletja živijo z njim.

 Škormatija je od aprila 2012 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine.

Pokop pusta

"Pepel napoveduje novo rojstvo"

 

Tako kot je vsakega veselja nekoč konec, se škoromatija vsako leto konča na pepelnično sredo, ko fantje in možje lutko pusta simbolično zažgejo. Slamnati pust namreč ves pustni čas visi sredi vasi na drogu ali drevesu, na pepelnično sredo pa ga previdno snamejo, položijo na trage in ga žalostni nosijo po vasi. Pri tem silijo otroke, naj jočejo za pustom, odrasli pa se muzajo in nasmihajo nenavadni pogrebni procesiji.

Pusta nato odnesejo na že stoletja določeno mesto ob vasi, kjer ga položijo na tla, ga obtožijo za vse nerodnosti, ki so se zgodile v času pustovanja ali prej, in ga obsodijo na smrt s sežiganjem. Nato ga zažgejo in ob goreči lutki počakajo, dokler se ne spremeni v kup pepela.


Dejanje ima seveda globlji simbolični pomen, saj je bilo sežiganje, očiščevanje in odstranjevanje zla iz skupnosti že od pradavnine posebno pomemben obred. Lutka pusta je skozi stoletja prevzela tudi vlogo grešnega kozla in omogočila ljudem, da si vsaj enkrat v letu vzamejo starodavno pravico kritike družbe in oblasti. Pepel, ki ostane za zgorelim pustom, pa oznanja njegovo ponovno rojstvo in napoveduje njegovo vrnitev.

Hrušiški škoromati, okt. 2020
  • Instagram Social Icon
  • YouTube Social  Icon
  • Facebook Social Icon
  • Issuu