Škoromati, updated: sept. 2019

ŠKOROMATI,

 

#Kris5 na 1919

26/09/2019

Tudi mi smo se pridružili vsesplošni dobrodelni akciji oziroma pobudi (pobudnik: Palčica pomagalčica) za 19 mesečnega Krisa iz Kopra, ki se je rodil z redko spinalno mišično atrofijo, potrebuje pa zdravilo, ki stane več kot dva milijona evrov (2,3M $), prejeti pa ga mora do svojega drugega leta starosti, sicer bo prepozno. Zdravila zavarovanje (kako pa drugače) ne krije, saj je trenutno registrirano le v ZDA.

V želji, da bi Krisa videli tekati po igriščih in se igrati na igralih, smo tudi mi prispevali "kamenček" za ta dva milijonski mozaik.

Podobno smo se odzvali tudi lansko leto, ko smo svoj "kamenček" prispevali za Davida, dečka iz Podgrada, ki je zaradi prezgodnjega rojstva in posledično cerebralne paralize potreboval operacijo hrbtenice in dolgotrajno rehabilitacijo. 

Pustne maske škoromatov iz Hrušice

26/12/2018

Na spletni strani SEM-a so zapisali: 

 

"V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo fotografije in predmete hrušiških škoromatov iz leta 1962, ko je Marija Makarovič dokumentirala pustno poberijo po vasi Hrušica v Brkinih.

Konec istega leta je Slovenski etnografski muzej odkupil pustne maske in rekvizite škoromatov (opremo škopita, opremo škoromata z zvonci, košaro poberina in opremo cunjarja). 56 let kasneje, torej leta 2018, smo v dogovoru s škoromati odkupili 5 pustnih mask hrušiških škoromatov: škoromat z zvonci, škopit, pepeljuhar, poberin in cunjar"

1 / 4

Please reload

ZGODOVINA

 

V pisnih virih se po doslej znanih podatkih škoromatovo ime prvič pojavi že v prvi polovici 14. stoletja. 12. februarja 1340 je namreč mestni magistrat v furlanskem mestu Čedad (danes Cividale del Friuli v Italiji) objavil prepoved, po kateri se brez dovoljenja gestalda in mestnega sveta nihče ni smel na ulicah pokazati v obleki škoromata – »in habitu scaramatte«. Ime se je v pisnih virih drugič pojavilo 82 let kasneje, februarja 1422, zapisano kot »sgaravatte«. Zaradi teh dveh zapisov veljajo škoromati danes za prve in najstarejše omenjene maske na Slovenskem. In čeprav so Brkini (hribovita pokrajina med Krasom, Istro in Kvarnerjem) od mesta prve omembe škoromata oddaljeni približno sto kilometrov, so škoromati v Brkinih najmanj 700 let v istem prostoru ohranili tako ime mask kot tudi sam obred pustovanja.

IZVOR IMENA

 

Po domnevi slovenskega etnologa dr. Nika Kureta (1906-1995) je furlanski izraz scaramatte prišel v Brkine po letu 1228, v času oglejskega gospostva, ko so bili Brkini mejno območje med oglejskimi patriarhi in Goriškimi grofi. Domačini naj bi tako spoznali lik scaramatta, od njega prevzeli najprej podobo, nato pa še ime za vse maske. Škoromat tako po Kuretovi razlagi izhaja iz nemške besede scharwachter oziroma nočni čuvaj. Po njegovi razlagi je danes edini pravi škoromat škopiti, ki je ogrnjen v širok, črn plašč, za pasom pa ima pripet zvonček in svetilko, kar naj bi pričalo o njegovem stražarskem poreklu.

 

ŠKOROMATIJA

Škoromati iz Hrušice opravijo poberijo na pustno soboto, ko se zgodaj dopoldne zberejo sredi vasi in v povorki obhodijo vas do najbolj oddaljenih hiš, kjer se od glavne skupine ločijo poberini in začnejo pobirati darove od hiše do hiše. Tudi pri darovih se že pozna sodobni čas, saj so včasih pobirali predvsem klobase, panceto, špeh, jajca in druge dobrote, danes pa številni darujejo kar denar. Za razliko od drugih škoromatov morajo biti poberini, ki edini vstopajo v hiše, odkritih obrazov, da domačini vidijo, koga spuščajo v hišo. Darove ponavadi prejmejo od gospodinje, se zanje domačim zahvalijo, jim zaželijo dobro letino, sreče in zdravja v prihajajočem letu ter jih povabijo na skupno večerjo ob koncu poberije. Ostali škoromati se medtem raztepejo po vasi, se ustavijo v vaških gostilnah, pred hišami, kjer jih čakajo z obloženimi mizami in povsod pojejo, godejo, veseljačijo in uganjajo razne norčije. 

POKOP PUSTA

Tako kot je vsakega veselja nekoč konec, se škoromatija vsako leto konča na pepelnično sredo, ko fantje in možje lutko pusta simbolično zažgejo. Slamnati pust namreč ves pustni čas visi sredi vasi na drogu ali drevesu, na pepelnično sredo pa ga previdno snamejo, položijo na trage in ga žalostni nosijo po vasi. Pri tem silijo otroke, naj jočejo za pustom, odrasli pa se muzajo in nasmihajo nenavadni pogrebni procesiji.

Pusta nato odnesejo na že stoletja določeno mesto ob vasi, kjer ga položijo na tla, ga obtožijo za vse nerodnosti, ki so se zgodile v času pustovanja ali prej, in ga obsodijo na smrt s sežiganjem. Nato ga zažgejo in ob goreči lutki počakajo, dokler se ne spremeni v kup pepela..